J A R O S L A W
witiez nad Tatary.
Zviestuiu vam poviest veleslavnu,
o velikych potkach, lutych boiech,
nastoite i veš svoi um zbieraite,
nastoite i nadiwno wam sluchu.
Ve wlasti kdie Olomuc wewodi,
iesto tamo hora nevysoka,
nevysoka Hostainow iei imie,
mati božia divy tamo tvorsi.
Dluho wlasti našie w mirsie biechu,
dluho obih mezi ludem ktveše,
ne ot wzchoda w zemiech bursia wstaše,
wstaše dcersie-dle taterska chama,
iuž krsiestensti lude pro kamenie,
pro perly i pro zlato zabili.
Lepa Kublaiewna iako luna,
uslyše že wlasti na zachodie,
w sich-že wlastech luda mnoho žive;
otpravi sie poznat nravow cuziech.
Na nohy tu skoči iunow desiet
i dvie dievie, ku prowodu ieie:
nahrnuchu čieho trsieba bieše,
i wsedachu wši na ručie konie,
i brachu sie kamo slunce spieie.
Jako zora po iutrsie sie sieie,
kehdy nad mrkavy šumy wznide,
tako sie dci kublaiewa chama
rozenu i stroinu krasu sieše,
obwlečiena bie wšia w zlatohlawie,
hrrdlo niadra rozhalena imieše,
vienčiena kameniem i perlami.
Diviechu sie niemci krase take,
zavidiechu bohatstwo iei velim,
strsiežechu iei puti ieie drahu,
vypadnuchu na niu mezi drsievy,
zabichu iu, i pobrachu sbožie.
Když sie slyše Kublai cham tatersky,
čie sie sta se dceru ieho drahu,
sebra woie se wšiech wlasti valnych,
tieže s woi kamo slunce spieie.
Slyšechu to krali na zachodie,
ež cham spieie na ludne ich wlasti,
srotichu sie druhy ke druhemu,
i sebrachu prseveliku voisku,
i tažechu polem protiw iemu,
narowni sie walnei položichu,
položichu, i chama zdie ždachu.
Kublai kaže wšiem svym czarodieiem,
hadačiem, hviezdarsiem, kuzelnikom,
aby zviestovali uhodnuce,
kteraky konec boi imiel wzieti.
Sebrachu sie nalit czarodeii,
hadači, hviezdarsi, kuzelnici,
na dvie stranie kolo rostupichu,
i na dli trest črnu položichu,
i iu na dvie polie rozcepichu;
prvei pole Kublai imie wzdiechu,
vterei polie krali imie wzdiechu,
vetchymi slovesy nad sim vzpiechu.
Počechu trsti spolu voievati,
i trest kublaieva swiceziše.
Wzradova sie mnostvie wšeho luda,
prokny tečie ručie koniem svoim,
i do rsad sie voie postavichu.
Krsiestene ni swieti neimechu,
a hnachu bez uma w rsady pohan
s taku pychu, iaku silu imiechu.
Tu sie prvy boi w hromadu srazi,
strsiely dščichu iako prsieval s mrakow,
oščepow lom iako rachot hroma,
blsket mečiew iako ohen bursie:
obie stranie iarobuinu silu
druha druzie postupati brani.
Pohany iuž mnostvie krsiestan hnaše,
i iužby iim byli odoleli,
by neprsišli czarodei vnovie,
prsinesuce ty trsti rozcepene.
Tatere sie vele zapolechu,
na krsiestany luto vyrazichu,
tako krupo ie po sobie hnachu,
že ie iak zvers plachy rozprnuchu.
tu ščit leže, tu helmice draha,
tu kon wlečie w strsiemnech voievodu,
tu sien iesutno w tatary tečie,
ande milosrdie pro boh prosi.
Tako tatere sie roznoichu,
wz-krsiestany dan čietnu položichu,
dvie kralewstvie sobie podmanichu:
stary Kiev i Novyhrad prostran.
Wzkorsie roznosi sie horsie w zemiech,
po wšiech wlastech lud sbierati stanu;
postavichu cztyrsie valne voie,
obnovichu wrastvie s tatariny.
Tatere sie hnuchu v pravu stranu,
iak mrak czrny kehdy ledem hrozi
posuti urody tucznych poli,
tako by roi slyšan ot daleka.
Nalit uhrsie w setniny sie shluku,
nalit oruženi s nimi strsietnu;
a v iesut by chrabrost udatenstvie,
w iesut wšie iich drzostne wspieranie.
sražuce tatere strsiedem w rasdy,
rozprnuchu wšie iich voie čietne,
poplenichu wšie čie w zemi bieše.
Otstupi nadieia wšie krsiestany,
i by horsie horsia wšieho wiečše.
wzmodlichu sie bohu žalostivo,
by ie spasal sich tatar zlostivych:
vstan o hospodine w hnievie svoiem!
sprost ny wrahow, sprost ny stihaiuciech,
potlačiti chtieiu dušu našu,
oklučiuce ny wnuž wlci ovce.
Prvy boi nam stracen, stracen wtery;
tatere sie v polscie rozložichu,
bliže bliž poplenichu wšie wlasti,
dodrachu sie luto k Olomucu.
bieda wstane tužšia po krainach,
ničie neby prosto prsied pohany.
Valeno den, valeno den vtery,
wicestvie sie nikamo nekloni.
ai ta rozmnožie sie tatar mnostvie,
iak sie množie večierni tma w iesen,
i u povodniu sich tatar lutych,
kolebaše sie voi krsiestan strsiedem,
usilno sie druce k siemu chlumku,
na nemž mati božia divy tvori.
Wzhoru bratri, wzhoru wola Vneslav,
uderi svym mečiem na ščit strsiebrn,
i choruhvu vyš nad hlavu toči.
wšie sie wzmuži, wšie w tatary wnoči;
srazichu sie w iednu silu silnu,
vyrazichu iako ohen z zemie,
tamo k chlumku iz tatar prsiemnostvie:
zpatecznimi kroky chlumkem wzhoru,
na podchlumi w širs sie rostupichu,
k spodu sužichu sie w ostru hranu,
vpravo wlevo pokrychu sie ščity,
wz-ramena wložichu bystra kopie,
druzi prvym, tako druhym trsieti.
Mraky strsiel tu s hory na tatary;
wtom temna noc posula wšiu zemiu,
rozvali sie k zemi i k oblakom,
i zaprsieti zraky zapolena,
i krsiestan i tatar protiw sobie.
w hustie tmie krsiestene naspy wrrhu,
naspy zakopane kolkol wrcha.
Když na wzchodie iutro počinaše,
pozdviže sie wešken tabor wrahow,
tabor sien bie strašny kolkol chluma
až do nedozirama daleka;
na ručiech tu koniech wnuž hemžechu,
nosuce na kopiech napichane
hlavy krsiestan wzwyš k chamovu stanu.
Shlučie sie tu mnostvie w iednu silu,
zamiersichu wšici w iednu stranu,
i mknuchu sie prudko wz-chlumek wzhoru,
i wzupichu skrsieskem wšiestrašivo,
ež sie hory doli rozlehali.
Krsiestene na naspech wšudy stachu.
mati božia dodaše iim chrabrost:
napinachu ručie tuhy luky,
i machachu silno ostre mečie;
i by tatarovom ustupati.
I wzietri sie narod tatar lutych,
zamieši sie cham iich krutym hnievem,
w trsie prudy sie rostupi veš tabor,
i hnachu trsmi prudy luto wz-chlumek.
Krsiestene skacechu drsieves dvadset,
wšiech dvadesiet čie iich tamo staše,
prsivalichu klady pokrai nasep.
iuž iuž tatere sie w naspy hnachu,
skriekem rsvuce až do oblak strašno,
iuž sie iechu naspy rozkotati.
I svalichu s nasep klady mocne,
sie smaczkachu tatary iak czrvy,
sdrtichu ie iešče wzdal na rowni;
i by boievano dluho kruto,
až noc temna konec boiem sdieše.
Pro boh! ai nastoite, slavny Vneslav,
slavny Vneslav sražem s nasep šipem!
kruty žel tu teskne srdce rvaše,
trapna žizn utrobu kruto smahše;
sprahlym hrrdlem lzali rosnu travu.
Wečier tich tu proide na noc chladnu,
noc sie promieniše w iutro šero,
i w taborsie tatar kludno bieše.
den sie rozhorsieva na poledne,
krsiestene padachu trapnu žiznu,
wypražena usta otwierachu,
piewše chrapavie k matersi božiei;
k nei sva umdla zraky obracechu,
žalostivo rukama lomichu,
ot zemie do oblak teskno zrsiechu.
Newzmožno nam dele žizniu trati,
newzmožno pro žizn voievati;
komu zdravie, komu drah životek,
tomu w taterech milosti ždati.
tako rsiechu iedni, tako druzi:
trapnieie shynuti žiznu mečia,
v porobie nam bude wody dosti.
zamnu kto tak smysle, vece Veston,
zamnu, zamnu, koho wy žizn trapi.
Tu Vratislav iak tur iary skoči,
Vestonia za silnie paži chvati,
die prorado, skwrno krsiestan wieczna,
w zahubu chceš wrci dobre ludi?
ot boha na milost ždati chvalno,
ne v porobie ot swiersiepych tatar.
nerodte bratrse spieti w pahubu,
prsietrpiechom nailuteiei vedro,
boh ny silil w rozharale poldne,
boh nam sešle pomoc ufaiucim.
zastydte sie mužie takych rsieči,
acz sie hrdinami zvati chcete;
pohynem-li žizniu na siem chlumce,
smrt sie bude bohem zamiersiena,
wzdamy-li sie mečiem našich wrahow,
sami wražbu nad sobu spachamy.
mrzkost iest poroba hospodinu,
hrsiech v porobu samochtiec dati šiiu.
zamnu podte mužie, kto tak smysle,
zamnu prsied stolec matersie božiei.
Ide za niem mnostvie k kaple swietei:
vstan o hospodine w hnievie svoiem!
i povyš ny w kraiinach nad wrahy,
wyslyš hlasy k tobie volaiuce;
oklučieni smy lutymi wrahy,
wyprost ny z osidl krutych tatar,
i dai swlaženie utrobam našim,
hlasonosnu obiet tobie wzdamy;
potrsi w zemiech našich neprsiately,
shlad ie u wiek a wieky wiekoma!
Ai hle na wznoienem nebi mračiek,
wzduiu wietrsi, zahučie hrom strašny,
chmuraše sie tučia po wšiem nebi,
blsky raz biiu w stany tatar;
hoiny prsieval pramen chlumski zživi.
Minu bursia, voie w rsady hrnu,
ze wšiech wlasti, ze wšiech krain zemie,
k Olomucu choruhvy iich wieiu,
težci meči po bocech iim wisa,
plni tuli na plecech iim rsiechcu,
iasni helmi iim na buinych hlavach,
i pod nimi ruči koni skačiu.
Wzezvučili hlasi rohow lesnich,
uderili zvuky bubnow brsiesknych;
nalit sražaiewie stranie obie,
podvihaie sie mhla ote pracha,
i by potka kruta poslednieie.
Wzniede chrest i drnket ostrych mečiew,
wznide siket kalenych strsiel strašny,
lom oščepow, rachet kopi bystrych;
i by klanie, i by porubanie,
i by lkanie, i by radovanie!
Krev sie vale iak bystriny dščevy,
mrch tu ležeše iak w lese drsiewie:
siemu hlava na dve rozcepena,
siemu srubenie stie ruce obie,
sien sie koti s orse prsies druheho,
i sien zersivy sve wrahy mlati,
iak po skalach luta bursia dreva;
siemu w srdce po iilce meč wtasi,
i siemu tatarin ucho srsieže.
Uh, by ryk stenanie žalostivo!
krsiestene počechu utiekati,
tatere ie lutym davem hnati.
ai ta JAROSLAV iak orel letie,
twrdu ocel na mohucech prsech,
pod oceli chrabrost udatenstvie,
pod helmiciu welebyster viehlas,
iarota mu z žhavu zraku plaše,
rozkacen hna iako lew dražlivy,
když mu teplu krew sie uda zrsieti,
kehdy nastrsielen za lowcem žene.
tako zluti sie, wz-tatary trči,
čiešie za niem iako krupobitie.
wrazi kruto na Kublaievica,
i by potka owšiem weleluta.
Srazista sta oba oščepoma,
zlomista ie oba welim praskem,
Jaroslav veš we krvi s orsem sbrocen,
mečiem Kublaievica zachvati,
ot ramene šurem kyczlu protčie;
takož spade bezduch mezi mrchy,
zarachoce nad niem tulec s lukem.
Ulečie sie veš lud tatar lutych,
otmetaše drsewce sehodluhe,
palovaše tu kto teci može,
tamo otkad slunce iasno wstava,
i by prosta Hana tatar wrahow.
Národní knihovna ČR [sign. 54D7915]
Knihovna Akademie věd ČR [sign. S-N 76]